Ko so se fantje ponovno sestali, so se v celoti osredotočili na avtorsko glasbo, ki je temeljila predvsem na zanimivih besedilih ter na poslušljivi in kvalitetni pop-rock izvedbi z izjemno in prepoznavno melodiko.
FolkRola je s svojim ustvarjanjem in zvokom popestrila, pomladila in osvežila slovensko popularno glasbo, namenjeno tako mladim kot starejšim poslušalcem. Še posebej je prirastla k srcu njenim Korošcem, saj je velik del ustvarjanja skupine posvečen ravno Koroški.
Avtor večine besedil in melodij je Samo Javornik.
Želite mp3 vseh pesmi skupine FolkRola, med njimi tudi take, ki jih med spodnjimi besedili ni?
download Mi smo tu, da vas zabavamo →
download prejšnjih albumov →
Album Mi smo tu, da vas zabavamo
Ko srce zaskeli
Ko si sam in osamljen, ko srce zaskeli,
ko te v sanjah obiščejo ljudje, ki jih več ni.
Skoz' kopreno spominov čas brezciljno polzi,
urni kazalec na steni me vabi:« Hej, stari - pridruži se mi!«
A jaz nočem na pot, ker jaz nočem od tod.
Trepetam in drhtim, Koroška ljubim te, a se hkrati bojim…
Siva cesta me vodi mimo Votle peči,
sin moj, pojdi od tod, Uršlja mi govori.
A jaz nočem, ker jaz hočem…
Kar v življenju obračam, vedno bog obrne…
Koliko src je hrepenelo, koliko jih več čas ne pozna,
v igrivem plesu starih duš moja pesem valček igra.
Na krilih očakov sem rastel, od njih se učil,
modrost življenja sem iskal, da naprej bi jo delil.
A jaz nočem na pot, ker jaz nočem od tod.
Trepetam in drhtim, Koroška ljubim te, a se hkrati bojim...
Tvoj fantin
Denar je vse, ali pač ne?
S prodano dušo se začne.
A jaz bi raje kot novce štel,
tebi lepe pesmice pel.
Poljub gorak, ker sem pač tak,
ogrejem srček, tika-tak.
Ko te objamem in se izgubim,
v tvoje oči se potopim.
Če mrtev vrnem se nazaj,
v beli krsti v cvetoči maj.
Na grobu solze se posuše
kar tako mimogrede.
Če sreča podari mi čas
za tvoj objem, tvoj nežni glas,
s tvojo sapo vdihnem jasmin,
in če me hočeš, bom tvoj fantin.
Denar je vse, ali pač ne?
Pustim ga drugim, naj jih požre.
Dišiš kot sonček, zima, pomlad,
upam, da veš, da imam te rad.
Ko bom velik ...
Večer potaplja se v mrak,
tišino para moj korak.
Tu sem včeraj že bil,
a danes ujel svoj odmev.
Stari hrast še vedno tu stoji,
le on ve, kaj po glavi mi roji.
Me veter pocuka za dlan in mi reče:« Si to res ti?«
Hej, veter, kot lahen piš si se ovijal vame,
plaho kukal mi čez rame,
in v svet govoril: »Ko bom velik, bom veter v laseh!«
Čutim, kako mi jemlješ zrak,
v srce prikradeš kot poreden škrat,
a, stari, danes je dan neizpolnjenih želja.
Če bi lahko vrnila čas,
preden večer nadane črni frak,
pridi in vstopi - lažje bova dva.
Hej, cvet, tvoj vonj mi še vedno celi rane,
kot popek si prepeval zame
in v svet šepetal »Ko bom velik, bom roža v laseh!«
Ob tebi so ure minute
Ej, punčka, pomisli na vse moje obljube - sladke poljube,
nežne misli, najino poletno noč.
Ej, punčka, ob tebi so ure minute,
pijan od poljubov, mislim nate, preden zaspiš.
Si kot ptica in ogenj, voda in zrak- nežna pesem,
si kot jutro, topla misel, sladki greh.
Si kot veter, ki ga snubi prašna cesta.
A prav tiho ti priznam, ko zbežiš na drugo stran,
tolažim srce in zaželim si,
da s sladkim poljubom na večer me pocarkljaš.
Nekaj, kar je v vetru, ko se z zvezdami smejiš,
tvoja želja, ki me vabi, plah poljub, a že bežiš…
Ej, punčka, ob tebi so ure minute,
pijan od poljubov, mislim nate, preden zaspiš.
Si kot ptica in ogenj…
da z nežnim poljubom…sladkim poljubom…toplim poljubom…
Vem, nocoj te ne bo
Vem, nocoj te ne bo,
a jaz prepeval bi o ljubezni,
kot zaljubljeni ptički, tisti drobni kraljički,
božal popek in vonjal lase.
Gledam temno nebo,
odsev lune na morski gladini.
Kup neznanih ljudi, ki se jim vedno mudi,
brez cilja jih veter podi.
Praviš, da pišem lepe pesmi.
O zvezdah, o luni, o ljubezni,
a jaz najraje od vsega bi carkljal se s teboj.
Vem, nocoj te ne bo, rišem srček po ogledalu,
in čakam na klic punčke rožnatih lic,
bežen poljub in nežen dotik.
Sanjam slap temnih las, tvoje prsi, neskončen trenutek,
vse po tebi diši, a meni se zdi, kot da sva eno, poljub in dotik….
Skuštrana princeska
Pomežikneš mi v temi, s trepalnico me pobožaš, ko še spim,
mi pihneš v uho in šepneš »hej«, da se prebudim.
Oblaček puha za vzglavnik, v tvojih nedrjih se budim.
Tvoja koža je topla in tvoja želja, da v njej se stopim.
Uuu, aaa… si moja skuštrana princeska – in prebujeno jutro za dva,
ooo, aaa…tvoja rdeča topla lička – nasmeh, v katerem sva oba.
Prikradem se v tvoj objem in te slačim počasi.
Poljubljam te in šepetam - gola stisneš se k meni.
Kje se rodim in kje umrem - z jezikom grem po tvoji koži.
Bodi moja, ko se znoči, zbudi se z mano, ko se zdani.
Uuu, aaa… si moja skuštrana princeska – in prebujeno jutro za dva,
ooo, aaa…tvoja rdeča topla lička – nasmeh, v katerem sva oba.
Nekoč, bog ve kdaj
Nekoč, bog ve, kdaj, nekje na koncu sveta,
tam, kjer je veter od nekdaj doma,
pod nebesnim svodom zvezd
in v rosi umitih cest.
Pomežikneš v jutro:« Žarek moj, dober dan!«
Vdihneš za dva, ker je pač tak dan
in v kopreno pomladi odeneš,
po čemer ob jutrih hrepenim.
Nekoč, bog ve, kdaj, nekje na koncu sveta,
se srečava znova kot gospod in gospa,
najlepša roža jeseni, nežno stisnem te k sebi - pod oblaki.
Nekoč, bog ve, kdaj, nekje na koncu sveta,
a poljub bo še isti, eden štel bo za dva,
nikoli nisva skrbela - kaj včeraj je in kaj jutri -
šteli so le poljubi.
Ko čas bo nekoč jutro prevesil v noč,
odmevu šepetov pojenjala moč,
in dve duši prepletli spomine - gospe zrelih let.
Pomežikneš v luno – v nebesni svod poln zvezd,
vdihneš za dva, ker bo pač tak večer,
v kopreno jeseni zaviješ,
po čemer sem bil koprnel.
Babuška iz Rasije
Pristala je raketa »Sajuz« sred ravnške fabrike,
ven stopta Žabar pa Babuška, lepa ko s poročne slike.
»Viva Patria« je Žabarjev pozdrav,
Babuški pa nerodno, ko noben ga ni spoznau.
»Mi u Lublani vemo, kaj je za Korošce prav,
Krpan nikol ni bil Korošc, zakaj bi zdaj postal?
Full sm dobr zrihtu, sm vam fabrko prodau, Babuška jo je kupu,
prgišče tolarjev bi dal.«
»Ej, Grinta žabarska, hvala ti za štako reč,
dans si črn ko ogle, še včeraj si bil rdeč, ne hodi več ukuo, za štake je nevarno, što ukuo vse se kruši, da ti ne bi kak koks na glavo pado.«
Spasiba harašo, karuški člavjek,
Babuška iz Rasije, ljubljat tvoj čelik,
železa na Koroškem zamenja ne čelik,
še žarečega, Babuška, si vtaknite v rit.
Ambart, Korošci, bo cajt, da nam dajo mir,
že tavžnt let so potrucani štk ko en vampir.
Ukuo hodjo, pa šnofajo, kje se da kaj vzet,
ambart je to ajzenpon, zdaj na vrsti je čelik.
Koroška špraha bo glih štaka, ko je bva,
»grta pa dovta« ne zamenja »spasiva harašo«,
Še včeraj sredi ruske stepe je prdel od srove repe,
dans pa s haupt mercedesom prodaja sanacijske ukrepe.
Mi smo tu, da vas zabavamo
Ne moreš človek ne imet nas rad,
smo heroji vaših ljubih tašč,
otrokom sladoled in Maruško,
zaenkrat vašim ženam pomežiknemo.
A nas to res prav čisto nič ne skrbi,
ne, mi nismo iz mesa in krvi.
Ups! Naše žene mrko gledajo,
pustite punce nam vsaj našo muziko.
Mi smo tu, da vas zabavamo,
FolkRola, opice in ognjemet,
na by-pass v vašem srcu se priključimo,
smo kot cukrček v vašo kavico.
Mi smo tu, da vas zabavamo,
FolkRola, da se izpod peta praši,
ob nas še pohorski medvedi zaplešejo,
zato pustite, prosim, da vam zašpilamo.
Ne moreš človek ne imet nas rad,
legenda o nas bo šla iz roda v rod,
prišli na lepem so od, bog ve, kod,
krasno odglumili in šli vsak svojo pot.
A dokler nas pr’mej še stvar drži,
dokler je še v adrenalinu kri,
preden odrske zavese padejo,
pustite nam, da vam zašpilamo.
1.000 drobnih poljubov (mix)
Deževen dan, ves meglen,
a ti si pri meni.
S plahim poljubom te vzamem v objem,
nežno stisneš se k meni.
A nad oblaki se dani, sivo mesto tiho spi.
V meni ždi tisoč drobnih poljubov,
ki sem jih čuval le zate,
da bi jih na ustnice pripel.
V meni tli tisoč drobnih nasmehov,
naj jih sto ostane, te objame, ti spati ne pusti.
Tisoč poljubov, tisoč nasmehov, a le eden je ta,
ki te vname in prevzame, ki te z mano v presto zafeclja.
Vem, nocoj te ne bo,
a jaz prepeval bi o ljubezni,
kot zaljubljeni ptički, tisti drobni kraljički,
božal popek in vonjal lase.
Gledam temno nebo,
odsev lune na morski gladini.
Kup neznanih ljudi, ki se jim vedno mudi,
brez cilja jih veter podi.
Praviš, da pišem lepe pesmi, o zvezdah, o luni, o ljubezni,
a jaz najraje od vsega bi carkljal se s teboj.
Nekoč, bog ve kdaj
Nekoč, bog ve, kdaj, nekje na koncu sveta,
tam, kjer je veter od nekdaj doma,
pod nebesnim svodom zvezd
in v rosi umitih cest.
Pomežikneš v jutro:« Žarek moj, dober dan!«
Vdihneš za dva, ker je pač tak dan
in v kopreno pomladi odeneš,
po čemer ob jutrih hrepenim.
Nekoč, bog ve, kdaj, nekje na koncu sveta,
se srečava znova kot gospod in gospa,
najlepša roža jeseni, nežno stisnem te k sebi - pod oblaki.
Nekoč, bog ve, kdaj, nekje na koncu sveta,
a poljub bo še isti, eden štel bo za dva,
nikoli nisva skrbela - kaj včeraj je in kaj jutri -
šteli so le poljubi.
In kadar se ustavim
In kadar se ustavim, kot da je svet z menoj obstal.
In kadar koli vdihnem, kot da me veter požgečkal.
Kaj v meni tiho sanja, kaj v meni pesem vkup zloži?
Kako v dlan ujamem krasne zvezde kot si ti?
Zapel bi s teboj, srebrno bi luno ti spletal v lase.
Morda le nocoj, s tistim pogledom v očeh.
In kadar se ustavim in kadar molčim.
Privij me na prsi - saj se bojim.
V minuto se je skril trenutek in glej ga - že beži.
Kot da bi dihal tvoje misli in z njimi dan vedril.
Kot mačka se prikrade, nad obzorjem mrak spusti.
V dnevu, ki ugaša, vse po tebi zadiši.
Odhaja pinki slon
Vse se tja nekam v sivo vrti, a kjer so vsi, pač sivo se živi,
brez sonca in smeha, ugasne mavrica še v t'ko lepih očeh.
Ej, vandral bi skoz' vse te lepe vasi s pinki slončkom, ki v meni živi.
Od zore do mraka lepe poglede bi polagal v lepe oči.
In tebi, draga, povedo - ali boš pač brala.
Pinki poljubček od slončka za slovo, da ne boš jokala v dolgih nočeh.
Danes odhaja pinki slon - vsem, ki ste ga poznali.
Vedno, ko vas nasmejal , v vaših srcih je prižgal
pinki sonček za sive dni.
Danes odhaja pinki slon - vsem, ki ste se ga bali.
V sivo srce se vam zaril, nedolžen, a vseeno kriv,
pač pinki slon, ki ne zna biti siv.
Vse se tja nekam v sivo vrti, vaš slonček odhaja med pinki ljudi,
za mano ostaja morje foušije in zeleno zavistnih ljudi.
Pinki ni sivo, v bistvu, pinki si ti.
Kdaj si nazadnje si pogledal v oči?
Razpri svoja krila z mano, pinki utrinek naj razpara sivo nebo.
In tebi, draga, povedo - ali boš pač brala.
Pinki poljubček od slončka za slovo, da ne boš jokala v dolgih nočeh.
Prejšnji albumi
Maruška
Tiste zimske noči, na krušni peči med orehi le jaz in ti.
Src grele nama niso volnene nogavice in štrikani šal.
Na oknih ledene rože, nabral bi jih zate v šopek bel,
a kaj ko me sonce vedno znova prehiti.
Spomladi, ko prva ptica z juga s tremo med grmovjem zacvrči.
Blato z njive na škornjih me spomni na tvoje prelepe rjave oči.
V Ljubljano, v Ljubljano –
sovražim žabe, ki vzele so mi potice iz tvoje peči.
Tisti sladki dve rozinci in ptičko, ki nikoli ne vzleti.
Oj Maruška, Maruška, zate kupim konja belega,
na njem poletiva v nebo, daleč tja čez mavrico,
ko 'spod kopit se zapraši, v daljavi izginejo luči,
bova spet sama le jaz in ti.
Tiste poletne noči, ko barje z vajeti končno te spusti,
ko štejeva trave in v očeh prebirava knjige, ki jih še nihče napisal ni,
takrat nekje pod mojo srajco drobna iskra zažari,
osedlajva svojo srečo, zabrišiva za sabo vse sledi.
Jesen spet trka na vrata, megla bo prekrila travnik in najine sledi,
spet bom sanjal o poticah in rozincah, štel dolge hladne noči.
S culo na rami in žerjavco pod petami pridem tja v Žabjigrad,
prinesem volnene nogavice in štrikani šal.
Danes
Danes, ko se mi vse bolj mudi,
v svetlo jutro pred mano, med vse te preproste ljudi.
Ljubca me čaka nekje na pol poti,
med ognjem in soncem, tam kjer ni skrbi.
Lovi me poldan lovi me večer,
lovi me sonce, lovi me luna.
A danes se ne pustim ujet.
Danes bom ljubco s sabo vzel,
v senci pod kostanji ji zapel.
Zbežala bova vstran - v tih jesenski dan,
ker danes – danes je najin dan.
Danes, prijatli stari so odšli,
pogrešam nedolžnost tistih davnih dni.
Angel usode nad mano se smeji,
kaj prijatli, kaj preteklost,
proti soncu se ozri.
Lovi me strah, lovi me nemir,
lovi me žalost, lovi me sreča.
A danes se ne pustim ujet.
Cyber Baby
Na Yahoo-ju pod cyber palmo - baby,
obala iz sanj.
Veš, kdaj prisurfam na tvoja okna - maybe,
in se skrijem v tvoj RAM.
Ctrl+enter+tab in že sem pri tebi mala,
firkeljc do polnoči - frak, prečka in Smint,
a lunca pravi, da si že zaspala.
Ne odhajaj še - naj jezijo se,
angeli nad menoj - menoj.
Deus.com – angel varuh moj,
naj bo vedno s teboj – s teboj.
Tvoji miški počešem brčice – baby,
Franc Jožef style.
In če slučajno te kdaj zamika – maybe -
»undo« in že sem nazaj.
Smer Mat' kurja – Pariz – le kdo me lahko ustavi,
zazipan poljub - nobenih obljub,
v pošti ob jutranji kavi.
V tvoji sobi še diši...
V tvoji sobi še diši, po jasminu in mleku.
Na gramofonu se vrti spomin na valeto.
Čajkovski, Bach Exupery,
V mislih preštevam tiste dni.
Vrti se ruleta, vrti se svet,
enkrat solze, drugič smeh.
Na tvojih ustih igriv nasmeh,
čakal bo leto, ko moj korak ga prebudi (v spomin na valeto)
V mislih preštevam tiste dni (raz dva tri)
Naj, naj, naj...
Dobro jutro madame
Dobro jutro madame, sem starejši gospod,
uglajenih potez, lepih manir.
Moji zalisci so sivi, moji prsti igrivi,
v mojih čevljih blešči se nemir.
Ko s kravato jutru mero vzamem
- proti domu vračam vriskajoč.
Vaš bermudski trikotnik čudno vpliva name,
da ne znam krotit več svojih rok.
A dame naj vas ne skrbi,
naj se vam roka pozlati in roža vname,
ob misli name. Dame moj poklon.
Dobro jutro mladenka, ste zašli s poti,
to mesto je vrag za neizkušene ljudi.
Z odličnim spoštovanjem, recite mi ti,
naj se predstavim: Hektor, zvani - HEKI.
Stevardesa moment, kam se vam mudi,
malce spoštovanja do starejših ljudi.
Sem umetnik na poti, znan po svoji dobroti,
vaš desni profil mi daje – navdih!
Helena
Srce v njenih prsih - mona,
veliko in sočno kot melona.
Da vanj šlo je dva milijona,
sinov junakov Doberdoba.
In ko hojladrija depresija nam pije moči,
njen solfeggio v nas predrami – beštije, živali zveri.
Helena – muza, Mozambik,
naših src odprta rana,
Helena - laissez faire mon ami,
v njenih nederjih je potonil TITANIK naših želja.
Njen levi profil kot tempelj sonca,
nasmeh kot sonček skrit med želje,
da njene tange, priplujejo v naše sanje,
kot jadra Sinjega galeba.
In če depresija, majkemija vam pije moči,
poznamo recept, ki v vas predrami – hej, bolje da žena ne izve.
V deželi kravat
Ko zjutraj vstanem in si oči pomanem,
moj ego se predrami, ko se borza odpre.
Pod žaromete se postavim, zlati Rolex si popravim,
korigiram brilijantino, danes fantastično dišim.
Delnice so moja edina erogena cona,
tisoč mark vam dam za vaš certifikat,
a če mimo me prinese brž denarnice zgrabite,
za vaš zadnji tolar stresem vas iz gat.
V deželi kravat,
tako smo lepi in prazni – naše duše so blond.
V deželi kravat,
ob katerikoli uri - vaš denar in naši žulji.
Brokerska je težka, naš kruh je čisto črn,
saj veste - bio dieta, jadranje in golf.
Vam delnice prodamo za očeta, ženo mamo,
tretji steber vam zgradimo, v oblakih zidamo vam grad.
Olajšamo vam vaš obup in vaše žepe,
Smo zidarji vaše sreče, arhitekti vaših sanj.
A biznis je biznis - brž denarnice poskrijte,
če daste nam priložnost pustimo vas brez gat.
Mavrica
Kot majhen fantič sem v peskovniku mavrico ujel,
v ajmarček jo spravil, s soncem jo pokril.
Odnesel jo domov in skril daleč tja pod posteljo
in ji prepeval, jo grel, odganjal ji skrbi.
Z rumeno barvo mi je pot kazala skozi temno noč.
Z oranžno zarjo me zjutraj spremila na pot.
Z zeleno sem travnike pokril.
Z modro mornarjem morje poglobil.
Kot majhen fantič sem v peskovniku mavrico ujel.
Z njo o pravljicah razpredal, z njo peti se učil.
Skupaj sva prevandrala po dolgem in počez,
deželo pravljic, gradove princev in princes.
Z rumeno na temne oblake sonce risala.
Z oranžno otrokom pomaranče barvala.
Z zeleno smrekam barvala lase.
Z modro pticam širila nebo. Zaželela jim srečo.
Še danes kadar z jasnega prši.
Brez dežnika in klobuka gledam kje preži.
V peskovniku se skriva, čaka na fantiča bosih nog,
da mu z rumeno kazala pot bo v temno noč.
Z oranžno zjutraj ga pospremila na pot,
v deželo pravljic, gradove princev in princes.
Z zeleno bo travnike pokril.
Z modro mornarjem morje poglobil. Zaželel jim srečo.
Javi se
Jutro me pred dan postavi,
z veliko črno luknjo v glavi.
Spet ne vem, kje sem preživel večer.
Timpani orgle in pozavne, danes so činele glavne,
moj orkester in pokora – moj ponos.
Plesala sva, iskre so frčale naokrog,
jaz kot povodni mož iz reke meže, tvoj avion.
Plesala sva, dala si mi vrtnico med zobe,
Pokličem te, ko se poldan predrami, ko se cvet odpre.
Daj, daj, daj, draga javi se, na moje klice,
na moje prošnje, na moj mobitel.
Jutro me pred dan postavi,
s podočnjaki se pozdravi,
ko zvonovi bijejo svoj divji ples.
Draga pošlji mi vsaj goloba,
pošlji mi pismo in vedno znova,
vrtnico rdečo, rdeči cvet.
Dvignil bom zastavo
Tvoja mama mi pravi, da ni v tvoji naravi
in da sem si sam kriv, če v mojih jadrih ni vetra.
Sovražim očeta, ki me cinično gleda
z zobotrebcem špega prek Uradnega lista.
A saj si rekla, da je cool,
če dam ti roženkranc in nagelj rdeči.
V tvojem srcu, da je ful gužva
in da mi le revolucija ostane.
Dvignil bom zastavo, rdečo, belo plavo,
nabrusil bajonete, da te dobim.
Rdeča al pa plava – zgodba bo krvava,
ko človek brez humorja vzame oblast v svoje roke.
Pomladni veter, spomini s kongresnega trga.
Janez je naš si rekla - mi ga ne damo.
Ko takrat bi bil vedel, da je Janez tvoj tip,
da zavrgla me boš za partei priponko.
A pazi punca, stvar je ful resna,
ko da ti roženkranc in nagelj rdeči.
Ko pritiktaka odločilna ura,
ko vama le revolucija ostane.
Mona
Ljubi me in me sovraži
v meni zbuja nemir.
Velike avanture v glavi
Eros, Buda in Zen.
A ura teče nič ne reče – meni se ne mudi.
Mo – mo – mona!
Vonj po morju – tvoji koži,
Braunemon – Latte- solaire.
Služabniki v tvoji loži,
hišnik, šef, biljerter.
A ura teče nič ne reče – meni se ne mudi.
Punca daj razčisti v glavi,
kje je sever, kje jug.
Ja – Rastafa bo zate pravi –
poet in goljuf.
A ura teče nič ne reče – meni se ne mudi.
Blont
Morda je danes zadnjikrat,
ko se vračam v mislih nazaj
v tiste čase, ko verjela sva,
da je najin ves ta svet.
Trenutki sreče radosti,
ki prekrili so lažne strasti,
bila si srečna zdaj spoznala si
bolečino samotnih noči.
Ne, ne, ne misli, da sem se predal,
motiš se, ko misliš, da sem le igral.
Tvoje oči mi pravijo ne hodi nazaj,
vračam se tja, kjer nekoč sem končal.
Pijem več vina kot bi smel.
Morda za to, ker sem ti verjel,
morda za to, ker vse minilo je
in čas zabrisal bo zadnji spomin.
Omama vseh prekletih čaš,
pomaga pozabiti ta čas,
pomaga utopiti upanje,
da sanje povrnejo se.
Srečo moraš delit
Sonce so mi rekli takrat vstane,
ko dan odpre mu vrata na stežaj.
In takrat, če prej ne, te zadane,
da tukaj nismo večno in za vekomaj.
Danes si potegnil polno srečko, vrni jo v boben, ne vnovči je,
glej naprej nas žene hrepenenje, kaj ti še sploh ostane, če še to umre.
9, 7, 3 in sladke sanje,
da možakar z brado čuje nad teboj,
po stopnicah k vrhu te čas ujame,
naenkrat ne veš več kam bi sam s seboj.
S kom bi srečo delil,
če jo zase obdržim, mi jo čas ukrade.
S kom bi srečo delil.
za vse je je dovolj in še ostane.
Pri desetih otrok verjame v sanje,
pri petnajstih postane sam svoj bog,
pri osemnajstih heroj za odlikovanje,
pri devetnajstih spravlja starše v jok.
Pri dvajsetih je življenje trampolin,
trideseta – oko jih ne ujame,
štirideseta in petdeseta en sam kažin,
šele pri šestdesetih človek sapo zajame.
Zato z nekom moraš srečo delit,
če jo zase obdržiš, ti jo čas ukrade.
Z nekom moraš srečo delit,
za vse jo je dovolj in še ostane.
Razuzdaj konje (sreča)
Razuzdaj konje divjih las
in jih popelji v stajo mojih rok.
Utrip mojega srca naj jih ne splaši,
ko zdirjajo skozi čas.
Razuzdaj konje divjih las,
naj jim moj poljub nadene uzdo.
Ej, za slovo si vedno vzemi čas,
veš, ko umremo – umremo za dolgo.
Leto niza mesece kot bisere,
tiho vanje tke spomine.
Madame srečo vzamem zdaj s seboj,
res uglajena gospa a tako osamljena.
Njeni ljubimci so že zdavnaj vsi odšli,
pri gospe žalost so vedno dobrodošli gosti,
Cest la vie - a pr' mej duš - tako se pač ta svet vrti.
Od junaka do bedaka, večkrat me zanese pot,
ah saj me poznaš – kaj bi ti pravil.
Naj bo dolg al' kratek moj korak,
naj me nosi veter ali vrag,
moja pot je vedno enako dolga.
Življenje ni le pot na svoj lastni pogreb,
spredaj veliko srce in zadaj prazen žep,
Ej - pr' mej duš sreča, greva raje na potep.
Ujemi me...
Mi včasih razlagaš, da sanje bolijo,
spet drugič mi praviš, da ves svet je adijo.
Včasih ne veš, kaj sam bi s seboj,
utrujaš oblakom, da se igrajo s teboj.
Tečeš za srečo, pa je tik za teboj, kot iskal bi svoj dan,
Včasih te prime, te prime pa mine, včasih pride tak dan.
Ujemi me! Ujemi me!
Pesem je tisto, česar nimajo vsi,
naj zjutraj zbudi te - zvečer s tabo zaspi.
Mislim - hvala za rože, zalij si jih sam,
Ne bi o jutru, je pred nama ves dan.
Kaj bi govorila saj sam vse veš,
Kdo utruja oblakom, kdo je tisti, ki ve…
Včasih me prime, da bi mi razložil, kam vrti se ta svet,
Včasih te prime, te prime pa mine, pride takšen večer.
Franci Korajža (gre v »NATO«)
Umito nedeljsko jutro, sonček kot bi ga z interneta snel,
patriotsko pribita pod kostanjem stojita oče Korajža in sin.
Solza za solzo dekletu v nederje tolmunček –
taman za trening prosti slog.
Bog vedno obrne, kar Korajža obrača - naj bo ljubezen frača al' pa top.
Jutri, ko sonce vstane in trobenta peteline zbudi,
z desno roko tam doli pri srcu, s pesmijo odganjal bo skrbi.
Bil je tako mlad vojak, prototip za zlate epolete.
Bil je tako lep mrtvak, da so jih solze v njegovih očeh zabolele.
Čreva na plot, kosti v klaftre,
pogoltne naj zemlja, kar dal je gospod,
pred osemnajstimi - mami Loreni na večer Svete Ane.
Menažka in čutara vode, strumni koraki – le kdo bi jih še štel.
Kalašnikov krvave žulje odpira pa čeprav po p.s.- u ne bi smel.
Tilnik za tilnikom v vrsti, beseda je težja kot mitraljez.
Grmenje v daljavi opomni, da se je začel (granate volijo) krvavi ples.
V bisagi pod sliko z mature, razpelo in za vsak slučaj skrit patron,
če sreča na fronti sovragu proda ga,
ma kakšna cena fantje - tokrat ste zastonj.
Franci Korajža ti si navadna budala, mar bi izbral, ko si še izbirati smel,
če sreča res leži nekje na prašni cesti, poberi jo in vzemi s seboj.
A si sama...?
Zate sem v glavi Marxa ubil,
a Freud mi razlaga, da v bistvu nisem nič kriv.
Naj bo Lacane ali Žižek, al' un kva je »nihče«,
pokažem ti, kje filozofija začne.
A si sama, a si sama, a si sama - a fotr že spi?
Uščipni me, uščipni me, uščipni me – tam kjer najbolj boli.
U moj ego, u moj ego, u moj ego – če si žejna krvi!
Naj bo rdeča al' črna, naj bo voda al'kri,
kdo je angelčke spravil v tvoje rjave oči.
Tvoj vonj me vznemirja a pomirja tvoj glas,
glava je prazna, dej pr'tisn' na gas…
Kärnten
Tam kjer na mestnih balkonih sušijo jeklene plenice,
tam kjer je skrokan Matjaž dve vojski prespal.
In Votla peč stoletja prešteva svinčene vojake,
a Najevska lipa - ej, baby - vse kar je prav.
Nam to nekaj pomeni a vam se sladko fučka,
a naš Perkmandlc 'spod Pece naj vam pokaže,
kje je popušil Von Löehr.
Hej ljuba Kärnten, ti si moja über alles,
preklet bod Krjavel, ki te presekal je na pol.
Pustiva polit'ko za Jörga in naše zmajčke,
midva sva eno in mnogo več kot to.
Valuk je naš ponos – akumulator je naša slava,
res da nas včasih zanese - v lepih šmarnicah vid'mo solze.
Otroku so mi govorili, da v Pliberku raste čokolada.
Da Janko in Metka sta v bistvu "Hänzel und Gretschel" v nas.
A čas je neusmiljen sodnik, z njim vštric človeška neumnost omaga.
Bog vam pomagaj, ki iz naših možgan želite nar'dit kanelon.
Nam to nekaj pomeni a vam se sladko fučka,
a na š Perkmandlc 'spod Pece naj vam pokaže,
kje je popušil Von Löehr.
Klobuk v katerega dežuje
In so mi rekli - ma kaj te skrbi!
Zate na nebu so vse štiri strani.
So s prstom kazali, kam naj se vrti.
In brali mi zgodbe iz 1000 in ene noči.
A niso mi povedali matere vseh zgodb,
da je krona zgolj klobuk - v katerega dežuje.
Nikoli ne veš, kaj je dovolj,
dokler ne spoznaš kaj je preveč.
Vse kar premoreš, nosiš s seboj,
besede, spomine - okostnjake iz omare.
Kdor hoče - ne more, kdor more - ne zna,
tako mineva slava sveta.
Če bi še enkrat bil majhen otrok,
bi soncu natrosil še več želja.
Lačni Franc
Lačni Franc za vogalom stoji,
črne ima naočnike, da gledajo ga vsi,
oooh Lačni Franc ...
Babica njegova se na muziko spozna,
Verdija posluša, pa Mozarta še kda,
njegova babica ...
A dedi praji ne, rock'n'roll je vse,
poslušajo ga vsi, ga bomo pa še mi,
oooh rock'n'roll ...
Ko Beatli so bili bilo je lepo,
Franc jih je poslušal, da je pokalo,
oooh Lačni Franc ...
To je simfonija v duru B,
Franci jo posluša, pa ne ve za kaj gre,
oooh Lačni Franc ...
Tumasti Ožbi
A ueda je res, da nismo vsi glih,
ampak š't ko je Ožbija ukop nafršolo…
Štk je čudno rad peu, a ka ko en tajfl
fabrikfeler mu u krofe naštimo.
Ko so L'di ga čuli so r'kli – hej krucifiks -
š't je pejen, al pa falen.
Ko so u Trbojah ga vidli so r'kli:" Elvis je živ!"
Samo mau se je zrediu.
Za dou pokn't erite me tracat -sueda sm še živ.
Aufbiks koroški pobi n'č bat, n'č bat – sam žgat!
Aufbiks koroški pobi n'č bat, n'č bat – sam žgat!
Kejkr je Ožbi meu repice u živlejo,
ceu Guštan je rajtam čez zimo ne sne.
Je za pužami haulo, po gaudah se pojo,
in pousod - čist puosod je kako zapeu.
Tri hektare čez pleče, koraž feder u klobuk,
ko da š't fedr bi ga gono po svet!
"Are you lonesome tonight" - Elvis profil,
Faliran slavček s koroških planin.
Mislim - za dou pokn't erite me tracat - sueda sm še živ.
Gra prnas na Koroškem
Bl so tsti stari cajti, gra prnas na Koroškem,
ko so stari pavri še živeli.
Vse bice so se križale, ko eroplan zagledale,
so misle, da boh se s križo vozi.
Stari ače in pa mati, ko so vidli coh pelati,
prajli so, da šporhert je ponoro.
Ko zuna se je bliskavo, vsi v rižo se postajli smo
da boh nas zastojn bi s flešo sliko.
Js pa napredn sm in muad kmetovauc
doma mam moto kultivator,
na mesnc ambart shodm grta u vas, da vidim, če je kak ženitni uguas.
Zgodvo se je prejšno leto, tamle dola pr sosedo,
ko s traktorjo sn gnoj iz štale vozo.
Nasprot mi prešva dečva je, od lepote se mi zasukavo je,
pa sn traktor noj gnoj po travnki zvrno.
S što se ožno bom, da bo ahtava moj dom,
pa če tot cev svet na bučo se postaji,
sm pražn gvant jz gr si dal, s traktorjo se v dir pognal,
da fotra njenga bi za čiro proso.
(on pa praji)
Svoje čire že nebom dal,
kmetavzarjo na pavrnijo,
moja čira bo gospa, bo meva wikend, jahto ne pa pavrnijo.
(ampak fotr)
...Js pa napredn sn in muad kmetovauc...
Polna luna
Danes je polna luna,
danes je tista prečudovita noč,
debeluška z neba me tiho vabi – greva daleč proč.
Danes je polna luna prijatli,
gremo v napad kar brez kravat.
Po slemenih in grebenih,
malce tudi po kolenih gremo zvezdice brat.
In ko se v mestu zmrači, ko veter ugasne luči,
lunca pokliče – hej vstani lenuh.
Najprej na glavo v hladilnik, skozi vrata naprej,
ne nikoli nismo brez idej – nikoli brez idej .
Odprt hladilnik, prestrašena žena,
par navdušenih otrok. Očka na službeni poti kar v pižami,
nekam negotovih nog.
Debeluška, prosim nehaj mi mežikat,
veš da sem strašno sramežljiv.
Jutri začneš svojo shujševalno PMS – spet bom vsega kriv.
Danes se počutim kot kralj
Tiho sedimo ob jutranji kavi,
vsak plete svoj venček spominov,
išče svoj jutranji Jaz.
Okoli nas so ceste pomite,
vonj iz toplih pekarn odhaja na pot.
Danes mi misli bežijo,
danes se počutim kot kralj.
Dobro jutro, dober dan.
V daljavi drdrajo prepolni vagoni,
v njih vonj poceni parfumov,
vonj človeških usod.
Na cesti fantiči rišejo zmaja.
Globoko vdihnem to mesto in jo mahnem od tod.
Vse se meja…
Sedm križou nosim, n'č več ni št'k ko je bvo,
s palčki ukuo haulam, ej da boh, da bi še šuo.
Večbart u špampeto ležim pa u pungred se ozrem,
vse kar u živlejo sn usadiu je hin sm stara češpla ne.
Franc Jožef ambart u Guštan se prpelo,
da štk za mir na svetu neki posadi, u moj pungred z lipo u roki so ga gnali, zrasua pa češpla je - še dans glih tam stoji (se zgodi!).
Vse se meja (vse se meja) - vse poheja (vse poheja),
samo gona stara češpla - ej , k'r v luft , k'r v luft štrli.
Po vojski u fabriki naredli so špalir,
da Titono pokažejo kje jeklo se kali.
U moj pungred so ga gnali, da se mauo osveži,
»E dobra Sliva Samo – to bo dober Đem!«
Ej Jožek kak Šljiva a si znoro, što je ja Češpla pa ja vidiš krucifiks,
Š'ta na jesen rada štk kosmata rata, da prej ko u đem bi jo u špampet s sebo vzel (pa pogreu!)
Še dans mi knapi prajijo, da češpla je hudič.
Za malco se je ne najest če zvečer greš na šiht.
Boh ne daj da te napne, pa u rovu ga spustiš,
rajš plavega usekaš ko da knape vse udušiš.
Dans pa češple niso več kosmate,
Genski inženiring prajijo – štk pač mre bt.
A če u Guštan vas slučajno kda zanese,
Koroške češple – štk ko mrjo bt!.
Veter z juga...
Najboljši so padli - vedoč, da vse mine.
Dva metra pod rušo, čas pospravi vse lepe spomine.
Saj si obljubila, da me boš čakala,
iz bisernih solz verižico brala, ne da bi jokala.
In če me vprašaš, zakaj sploh živimo?
Za nežne poljube - zadnji žarek pred zimo.
In ko spomladi veter z juga poljube v meni zbudi,
eden je zate, drugi za svate,
tretji za žlahten spomin.
Najboljši so padli - bogovom na glavo.
Zdaj z našimi upi frnikule igrajo za lastno zabavo.
Jaz pa s šibrovko v roki – lovec na smisel življenja,
a smisel je kot glinast golob – tarča želja in hrepenenja.
Miceni Franc
Gospodi u Lublani vam št'kle povem,
jest mam u živleju en v'lek problem,
moje noge so kratke, besede presuadke,
breftošl pa luknast ko švicarski sir.
U fabriki ni šihta je rudnik zaprt.
Pou živleja pod Peco sn riu št'k ko krt.
Zdaj na zavod špancira(m), vzet kar mi(u) gepira -
gospod precednik mater ste škrt.
Moje je j'me Miceni Franc,
moje živleje frdaman je klanc,
Pa rinem pa klejem še gnarje preštejem,
pa mehe raztegnem sej nisn k'r štk.
Gospodi u Lublani še ambart povem,
jes s'n u bistvu en vel'k fenomen.
Ne z iglo – z motiko,
sn mesce vkop štriko -
za babino šminko prišparo cekin.
So mati mi rekli: »ko boš ledik pa fraj,
hej Franci kak krajcar le deni na kraj,
veš demokracija za svoj žep navija,
če u coklah te najde - bos boš ostal.«
Odhaja pinki slon
Vse se tja nekam v sivo vrti, a kjer so vsi pač sivo se živi,
brez sonca in smeha, ugasne mavrica še v t'ko lepih očeh.
Ej, vandral bi skoz' vse te lepe vasi, s pinki slončkom, ki v meni živi,
Od zore do mraka, lepe poglede bi polagal v lepe oči.
In tebi draga povedo - ali boš pač brala,
Pinki poljubček od slončka za slovo, da ne boš jokala v dolgih nočeh
Danes odhaja pinki slon - vsem, ki ste ga poznali.
Vedno, ko vas nasmejal - v vaših srcih je prižgal,
pinki sonček za sive dni.
Danes odhaja pinki slon - vsem, ki ste se ga bali.
v sivo srce se vam zaril, nedolžen a vseeno kriv,
pač pinki slon, ki ne zna biti siv.
Vse se tja nekam v sivo vrti vaš slonček odhaja med pinki ljudi,
za mano ostaja morje foušije in zeleno zavistnih ljudi.
Pinki ni sivo v bistvu pinki si ti,
Kdaj si nazadnje si pogledal v oči,
Razpri svoja krila z mano, pinki utrinek naj razpara to sivo nebo.
In tebi draga povedo - ali boš pač brala,
Pinki poljubček od slončka za slovo, da ne boš jokala v dolgih nočeh
In ti si mi
In ti si mi, in ti si mi,
po vseh teh letih in lepih obetih, rekla – ODJEBI!
In ti si mi, in ti si mi, zdaj dragulj, zdaj kragulj,
golobička, ki usahne, ko udahne - ZAJEBI!
Bila si angel okroglih lic,
luknjica v bradi je pela pomladi,
ne verjemi svojim očem –dan potem.
A zadnjo rekel in se opekel,
na mojo dušo je kihnil feromon, prijatelj moj - na žalost bivši.
O hulahop in stari rock,
špago po potrebi, ko durexovi dnevi,
priredili so molotov coctail – day after day.
Karte na mizo, bombe preštet,
kdor je zadet - v tej igri ranjenih ne jemljemo s seboj.
In majhna ptička po karakterju lisička,
sošolke na preži, če v tvoji kombineži
res skriva se brkat poljub – stari goljuf.
Naj me preraste trava, in nora krava - tvoje ime,
ob spomeniku marjetica in star kliše - solzici dve.
A kaj bi rekel, sem se pač opekel,
res slab pristanek poveljnik feromon, prijatelj moj - na žalost bivši.
Karte na mizo, bombe preštet,
kdor je zadet - v tej igri ranjenih ne jemljemo s seboj.
Za tvoj nasmeh
Sezuj se draga, preden stopiš v moje sanje,
Tukaj je tak blažen mir,
In če zvečer srce mi ukradeš,
Zjutraj ko zdani se TIKA-TAKA spet je tu.
Upa in vene, čaka večer,
čaka na uro, ko boš prišla.
Za tvoj nasmeh z na stežaj odprtim srcem,
ti prižgal bom drobno iskrico v očeh,
si mar utrujena, ves čas si tekla, skoz' moje misli!
Sezuj se draga, preden stopiš v moje sanje,
že dolgo sem tukaj sam,
Ob pustih večerih ko se v misli mrak ujame,
z neba bi sklatil luno in jo skril v tvojo dlan.
Da te pripelje, preden ura odbije,
ura odbije in se zunaj zdani.
Ob polnoči...
Ob polnoči bom zvezde po nebu razstavil,
svečko prižgal, se za ča-ča-ča pripravil,
Hej hej - aaha!
Je ura odbila in lunca se skrila,
a lučka v tvoji kamri mi obljubila….
Hej hej - aaha!
Ljubila se bova od zore do mraka,
briga naju , kaj poreče ciganka,
pa kaj če skoz oblake špega mesec falot.
Lepi angel, kje lebdiš?
V svoji kamri mirno spiš.
Metulj, ki sanja za oba -
ej ugibaj- smeji se mesec in izgine v zvezdno noč.
Ob zori je svečka dušo spustila,
svila v tvoji postelji se razgrnila,
Hej hej - aaha!
Je ura odbila, te nežno zbudila,
na ustnicah ti moje poljube pustila...
Hej hej - aaha!
199X
Pod svoj oblak te bom postavil, da zadrživa dih,
Iz tvojih učk bom spet izvabil, vse kar žari v njih.
In če si včasih rada sama, v svoj objem te bom skril,
In v dlani ti bom narisal, tvoj nagajiv nasmeh.
Kot metulj, ki ujel se v tvoje lase,
leta 19XX – ma, kdo sploh še ve.
Srček na kostanju svojo zgodbo pove –
ej stari - tako pač to gre.
V tvoj korak se bom prikradel, z njim zbeživa v noč.
Z ustnic ti poljub ukradel, tako za lahko noč.
In če si včasih rada sama, v svoj objem te bom skril,
In v dlani ti bom narisal, tvoj nagajiv nasmeh.
Ko si sama
Iz črke v knjigi zadiši, vonj po tvoji koži,
pride dan, ko si pač želim,
da v svoj nasmeh bi te ujel, oblečeno tako v belo.
Končno bi ti le priznal, da te že dolgo opazujem,
na tnalu svojega srca, skozi verze v zvezde kujem.
Hej, ko si sama, čisto sama,
ko misliš, da oblaki letijo s teboj.
Hej, ko si sama, čisto sama,
v dolgih nočeh.
Naj se v rožo spremeni poljub, ki ga deliva,
z mesečino tiste majske noči.
Malo ti, a še bolj jaz, pod noč sva svetle zvezde štela.
In ko včasih si pijan zgolj od vonja stare sveče,
ko minute te skrbe, a rad zavriskal bi od sreče.
Vzemi me s sabo
Vzemi me s sabo – jutri bom star kot ste vi.
Zate srečo sem snubil, sam sebe požel.
Korak za korakom, kot valček, ki nosi misli za seboj,
Ki te malo, čisto malo zaskelijo.
Ki te malo, čisto malo zaskelijo
Nekaj je danes v zraku a mene veš ne skrbi,
v tvojih besedah cekinčki, kaj naj si človek sploh še želi?
Vse, kar ne da se prešteti, naj ostane v tvojih očeh,
so dnevi, ko si kot punčka, in so dnevi, ko si kot smeh.
Pokliči, ko boš v mestu, saj veš da nikoli ne spim,
to je vaš svet, mene je zgolj veter prinesel okrog...
Pišem pesmi kot, da trgam marjetke, ena ljubi - se druga ne da,
Pustite mi prosim marjetke, da odložim to breme iz srca.
Veš vse te pesmi so moje a polovico ti jih podarim,
z njimi lahko ukradeš čas, z njimi v toplem objemu zaspiš.
Nehajte ej spomini me v sanje hodit buditm,
to je vaš svet, mene je zgolj veter prinesel okrog...
Nekaj je v zraku...
Nekaj je v zraku pa me ne slišiš,
okoli tebe jutro pa ga ne vidiš.
Dobro me poglej - zapri oči,
na uho mi šepni kakšen si.
Nikoli ne izveš koliko besed je v meni,
izgovorjenih kar tako - namenjenih le tebi – za slovo.
Hej-i-e-ej – klical si me moja mala.
Hej-i-e-ej - moja mala, ki zame živi.
Čutim tvoj utrip – močno me objemi,
vem misliš name – bodi ob meni.
A ko zaprem oči – mm tvoj poljub,
tvoja nemirna kri.
Zame si otrok, sonce zrak in voda.
Samo objemi me, nasmehni se - na uho mi zašepetaj.
Hej-i-e-ej – klical te bom moja mala.
Hej-i-e-ej - moja mala, ki zame živi.
Hej Kralj Matjaž
Prešli so ko novi Turki, pa gradijo štacune,
Sto - pa še ena - še predn se človek ambart obrne.
Federberg so nam pobrali esterajhiše wafe,
nam pa ostajajo stare strgane knapovske gate.
Zice smo delali, zda nam še tsti bežijo,
91' smo pa tk grozno ploskali za demokracijo.
A pod Peco še zmern spi,
Kralj Matjaž in šteje dni, da zbudi
Alenčico in bataljon takih ko smo mi:
Hej Kralj Matjaž, mi smo tvoji koroški soldati!
Hej Kralj Matjaž, skrahirani pauri no knapi.
Le ukop, le ukop naj ojgn gori,
Ko ambart korošcem zavreje kri.
Le ukop, le ukop naj cel svet zdaj zve,
Kako utripa koroško srce.
Sm ambart sn k njemu lezu, pa me še zdaj kolki bolijo
Pod peco u votlino, kjer še zmern vsi mirno spijo.
Lublana nam vsako leto krade mlade možgane,
Bo treba u Valuka - gas do konca pa švrc čez Trojane.
A ne se bat saj v u bistvu nismo tk grozni
litr mošta dobite pa grumpe, kr pridte ko gosti.
Ker pod Peco še zmern spi,
Kralj Matjaž in šteje dni, da zbudi
Alenčico in bataljon takih ko smo mi:
Stara kitara
Stara kitara na strune za dva,
Strastna kraljica,
Ljubica, ki se ne da.
Z njenimi zvoki sem v srcih žarel.
Ji besede poklanjal, da sem lahko pel.
O bog mi oprosti, mar je že trideset let,
Ti si še ista, jaz postaran poet.
Valeto na hitro odplaknil je morski val,
A jaz sem kar brenkal - mlad naiven bedak.
Koroška – Ljubljana - prekomanda v Niš,
Namesto tebe Kalašnikov pel je 37640!
Študentska so nora, oprosti – bil sem ignorant,
Iskal sem pač tisto kar misli sem, da bi rad znal.
A ob petkih zvečer, ko mlada kri zavre,
Naju vrtinec zagrabil je - naj svet se podre!
Mladost je norost a ko v kalup te dobe,
Nimaš besede, da bi povedal, kako pač to gre.
Vsako jutro se zbujaš v isti dan, rad bi prespal a kaj ko nisi zaspan.
Brez tebe ljubimka, bi izgubil ta boj.
Punca hvala za družbo, si moj čarobni napoj.
A ob petkih zvečer še vedno star panj se vne,
Naju vrtinec zagrabi - naj svet se podre!
Fujtenudl
U rajnki jugi z gnarjo nisi mou falit,
Si se do krofa zapufo – laufo bajto gradit.
Na likofu – še predn si trezig rato b't,
je inflacija že dauno požrua kredit.
Tovarš direktor t'ste cajte je biu pravi gospod,
Dans pa ta muad gospod direktor – ej to je pravi falot!
Praji, da si z delnicami štango drži -
Ožbijo, Franciju pa men direkt se u ksiht reži!
Še doro, da mi je grunt pa Bauh u štali ostau,
Sem ambart spuntu pa pref župani poslau,
o delnicah ko čujem me k'r u vampah zmrazi,
najrajš bi jih u Mežo zabriso vkop z dividendami.
Fujtenudl! Fujtenudl!
Vam gospod direktor bom v kanclijo poslau,
Ker moja aura-Koroškega paura
mi praji da bote celo Fabriko zagnau.
Briga me vaš slavni meneđement,
Mi smo vse delali na sentiment,
Da b' vam prepih vse okne v računalniku razbil,
In se fikus vam v kancliji posušil.
Včasih delal smo železo, dans pa delamo cash flow,
furt na furt mam u ustah žmah, ko da sm en tak haupt vol.
otroci mi prajijo - Ata ne se sekirat,
t'k ko muad direktor morš tud ti znat mauo blefirat.
Če pošrek pogledam, na šihtu n'č ne fali,
na Krpana gume šraufam, da bol u špuri stoji,
colnga je štk-štk - se je brez veze zadirat,
je bolš včasih štako reč iz buče zradirat.
Aklih nisn pa tud stoenka še gre,
zihr majn pokuri, ko direktorjev BMW.
S'm delnice mi mirkite delavci - da si ne bi kdo špandiro,
Da b' kak Švaba čez njih nazaj u fabriko pršpanciro.
Dišiš kot božič
Daj zapri oči,
Ujemi me v dlani,
kot snežinko, ki pada v noč...
Dragi, lahko noč....
Snežinka v laseh,
kot biser v očeh,
v toplo misel odeta božična noč...
Draga, lahko noč...
In ko sanjaš, sanjam s tabo,
dišiš kot božič - večni krog,
ki naju tiho popelje s sabo,
v pajčolanu ledenih rož.
Ko bi vsaj lahko,
Ujela kar je lepo,
Mrak se spušča in kot bi nekdo,
Zvezde razgrinjal čez nebo.
Začaraj jutro
Na poskok bežijo misli (uuuuu),
a moj korak je še vedno isti (aaaaaa).
V kačo zvijam ravno cesto (uuuuu),
da me pripelje k tebi v mesto (aaaaa).
Če hočeš, vzamem te s seboj.
Nad nama, rimska cesta, vandral bi po njej s teboj.
Začaraj jutro, da se v sončen dan zbudi.
nasmeh je tvoj obraz, pokliči pravi jaz,
naj si zažvižga brez skrbi.
Ne iščem kar sem sanjal, to sem že imel.
V meni spi junak, željan je novih zmag,
a le če s tabo jih deli.
V sonce trikrat pomežikni (uuuuuu),
Ker škrat v meni je še vedno isti (aaaaa).
Pozibavam se v koraku (uuuuuu),
jaz in mesec v črnem fraku (aaaaa).
Na krilih zmajev bi letel,
škržati, vonj po mivki, in v daljavi tvoj odsev.
V meni vzhaja tisto sonce
Oooooo, Aaaaa,
v meni vzhaja tisto sonce,
budi se v meni sončen dan.
Oooo, aaaaaa,
Jaz bom užival vsako jutro,
in draga ja, tudi ti boš tam.
Ej ne me hecat, a to naj bi blo to?
Par ojrov na računu in bled spomin na kar je pač bilo?
Kje smo izgubili, tisto iskrico v očeh?
Bodo oni nas učili, kaj je ljubezen in kaj smeh?
Nismo prvi in ne zadnji, ki so spreminjali svet,
barikade in molotov, bog nam daj na svet živet.
A, jebiga, jaz sem romantik brez besed,
človek, ki te sanja, kot bi sanjal te poet.
Veš ne bom jim pustil, ne, ne, to pač ne bo šlo,
Raje te zasnubim, tam pod gorco zeleno….
In kaj naj rečem, saj mi oprostiš….
Tisoč drobnih stvari
In včasih se zdi, da tisoč drobnih stvari,
ki jih zame čas ujame, mar se česa boji?
Mimo beži in pušča sledi,
s svojo mehko roko skrije obraz med dlani.
Ti si kot pesem pisana zame.
Ti si kot žarek, ki jutro zbudi.
Tvoje poglede, ki jih čuvaš samo zame,
me z njimi prevzameš, odvedeš v sobane
ko se dan prebudi.
Tvoja koža diši, a meni se zdi,
vedno znova jo vdahnem - ohranim spomin.
Ujela sva sonce, ujela v dlan.
Prav neslišno za trenutek z njim nariševa dan.
Star pompardon
Se mi včas zafržmaga, da sn en tak čudn patron.
Od gaude do gaude plozam v svoj star bombardon.
Moje pesmi so žauostne štk ko je žaustn šeti svet
Pod kjero zvezdo sn rojen, kjer je moj srečni planet?
A lete letijo in pesmi bledijo, o moj boh kejk jih je!?
Vsaki puži sn kjero vkop scimpro – al pa dve.
Men se fržmaga, da sn faliu, ko je boh pamet deliu.
Men ne pomaga angelčkov sto, še majn če bi pil.
Boh var, da se urajma, da šiht kje dobim,
Sn rajš muzikant štak raztrgan capin,
da ledik pa fraj žih zaplozam - v svoj star bombardon.
Se mi včas zafržmaga, da se svet v što smer vrti,
najrajš bi ga v rikverc sprajo, da bi bil bolši za ljudi.
Po gaudah večbart špegam v nebo, mogoč mi gdaj pove,
Zakaj ne harmonka al saksofon - glih šet star pompardon?
A lete letijo in zvezde bledijo, o moj boh kejk jih je!?
Vsaki puži sn kjero z neba sklato – al pa dve.
Dobro jutro Frau Žalost
Dobro jutro Frau Žalost,
Sem se vam vlegel na piđamo,
ste mar skadili en'ga s travo,
a danes se vam iz postelje ne mudi.
Zunaj vidim tisto pravo, sončni žarek, zeleno travo,
marjetico, ki me povabi, pridi smeško, greva skupaj na sprehod.
A ti frau žalost sanjaj,
odpihnil sem bleščice s tvojih vranje črnih las.
Nekoč sva si delila, isto nebo, iste misli, isti jaz.
Dobro jutro frau žalost, vaši ljubimci so po duši starci,
kažipot prazni kozarci, postavljeni za slalom strtih src.
V mojih verzih se rodila, v njih kot mačka tiho predla,
A frau žalost vi ste zabredla, kakorkoli z mano danes ne greste v life.
Zato frau žalost sanjaj,
odpihnil sem bleščice s tvojih vranje črnih las.
Nekoč sva si delila, isto nebo, iste misli, isti jaz.
Kadar se ustavim
In kadar se ustavim, kot da je svet z menoj obstal.
In kadar koli vdihnem, kot da me veter požgečkal.
Kaj v meni tiho sanja, kaj v meni pesem vkup zloži?
Kako v dlan ujamem krasne zvezde kot si ti?
V minuto se je skril trenutek in glej ga - že beži.
Kot da bi dihal tvoje misli in z njimi dan vedril.
Kot mačka se prikrade, nad obzorjem mrak spusti.
V dnevu, ki ugaša , vse po tebi zadiši.
Zapel bi s teboj, srebrno bi luno ti spletal v lase.
Morda le nocoj, s tistim pogledom v očeh.
In kadar se ustavim in kadar molčim.
Privij me na prsi - saj se bojim.
Ambart dečva
Ambart te bom dečva zafehtu,
ambart, ko na pomlad bo maj zacvetel.
Za en krajcar na črno nedelo,
se z lajnarjo zmeno, naj gode za te.
Poklonim lectov srček, ko ga šparam vse lete za te.
Ambart veš dečva bom naredu, štk ko hoče moje srce.
Pod kamrco Urška se grejem,
v mesečini zvezde štejem,
štk ko en mladi falot, se včasih sam sebi smejem.
Je še kdo tk nor v t'tih letih, da v klobuk mu luna sveti?
Zanj Bršlan je najlepša roža, če lubezen nanj posveti.
Boh lonaj za take sosede, boh lonej za prjatle,
da me tracajo ob zimskih večerih, ko se iskra v srcu uname.
Urška, mene že dougo matra, a nobene rcnije ni,
Zgleda bom celo živleje frderbu, da me porajtajo tvoje oči.
Ta dežela v meni počiva
Tu so rodovi pokopani,
mavrica zasanjanih duš.
Grenka utvara, ki se skriva v meni,
da kot frajer sem pobegnil od tod.
Zadiši po tistih spominih, ki jih iščem,
ki sem zanje živel.
A če me vprašaš - sem še vedno isti?
kot da sanjam in bi ne razumel.
V meni je, v meni spi,
In ko se v mislih vedno znova rodi.
Začaran svet, koroških dni,
ki kot otrok sem jih s prijatli delil.
Ta dežela v meni počiva,
V meni zbuja nemir.
V mojem srcu Koroška se skriva,
ljubezen moja, vojna in mir.
Tu sem rojen, tu bom nekoč v mir zaspal,
se tiho vrnil in kot pesem tu ostal.
Tak kot sem vedno odpiram vrata,
ki sem jih včeraj zaprl.
Ne vem kako, a mi vedno rata,
brez da bi se vase ozrl.